Tisto poletje, ko bi si tudi mi želeli imeti takšno vodno pištolo

Imam eno poletje, ki se ga še danes spominjam povsem jasno.

Ne zato, ker bi tisto poletje odpotovali nekam zelo daleč. Ne zato, ker bi imeli tisti dan posebej skrbno načrtovan program. Pravzaprav je resnica ta, da smo se tisti dan prvotno nameravali odpraviti nekam bolj daleč.

Spomnim se, da je mama takrat preživljala svoj redko prisoten prosti dan doma. Že od jutra se je pripravljala in rekla, da bi se v tako lepem vremenu res lahko kam skupaj odpravili. Na manjši družinski izlet. To je bilo meni in mojemu mlajšemu bratu čisto dovolj. Takoj ko sva slišala, da »gremo nekam«, sva bila že navdušena.

Kot otroku se je takšna stvar vedno slišala kot pustolovščina. Morda bomo šli daleč. Morda bo sladoled. Morda bomo dolgo sedeli v avtu, potem pa lahko ves dan tekamo po čisto novem, neznanem kraju.

Oče pa je bil čisto drugačen človek.

Zelo je rad igral in znal je igrati. Hkrati pa je bil človek, ki je, če se je nekaj dalo rešiti enostavneje, zagotovo ni izbral bolj zapletene poti. Tistega dne je pogledal skozi okno na bleščeče, vroče sonce, nato pa pogledal mamo, ki je že začela pripravljati običajne stvari: brisače, plastenke za vodo, hrano, sončno kremo, rezervna oblačila in še kup drugih malenkosti, ki bi jih »morda potrebovali«.

Oče je nekaj sekund v tišini opazoval to vedno večjo kopico.

Potem je povsem naravno rekel:

»Zakaj bi šli tako daleč? Tudi bližnja travnata površina je čisto v redu.«

Mama je pogledala proti njemu.

Tistega pogleda takrat še nisem razumel. Danes ga. Približno je pomenil: ti preprosto nočeš nositi toliko stvari.

Očeta pa sploh ni spravilo v zadrego to, da so ga zalotili. Nasprotno, vstal je, plosknil z dlanmi, kot da se mu je porodila genialna ideja, in rekel:

»Pridite, gremo se vojno.«

Ko sem to slišal, sem bil iskreno povedano malo razočaran.

Kot otroku se je beseda »gremo se vojno« slišala vznemirljivo, a sem mislil, da bo na koncu to vseeno samo nekaj zelo preprostega, malo otročjega. On beži, mi bežimo, potem se vsi utrudimo in konec. Moj mlajši brat je bil seveda takoj navdušen in je že poskakoval ter spraševal:

»Lahko jaz vodim ekipo?«

Mama je medtem pospravila nazaj stvari, ki jih je bila nekaj minut prej skrbno pripravila, in je napol nasmejana, napol sprijaznjena rekla le to:

»Tvoj oče pač ne želi nositi toliko stvari s seboj.«

Tako smo se na koncu odpravili na tisto bližnjo travnato površino.

V resnici v njej ni bilo nič posebnega. Ni bilo čudovitega razgleda, ni bilo slavnega parka, ni bilo obale jezera, ni bilo nič takega, za kar bi človek pomislil, da bo nekoč postalo spomin. Bila je le preprosta travnata površina z nekaj drevesi, težek, vroč poletni zrak in tisto bleščeče popoldansko svetlobo, ki se je lesketala po travnih bilkah.

Oče je nekje našel nekaj majhnih vodnih pištol in eno dal meni, eno pa mojemu mlajšemu bratu. Spomnim se, da so bile čisto preproste. Majhne, lahke, ravno pravšnje, da jih otrok udobno prime v roko. Napolnili smo jih z vodo in takrat še nismo razmišljali o ničemer velikem. Hoteli smo se igrati in to je bilo dovolj.

Moj mlajši brat se je zelo hitro vživel. S svojo majhno vodno pištolo v roki se je skril za eno od dreves in od tam kukal, kot da je na neki tajni misiji. Jaz sem sicer še poskušal delati, kot da je vse skupaj malo otročje, a v resnici sem čez nekaj minut že tudi sam tekel skupaj z njim.

Na začetku je bilo vse preprosto.

Jaz in moj mlajši brat sva se z najinima majhnima vodnima pištolama škropila drug drugega, potem pa sva se včasih združila in skupaj poskušala zadeti očeta. Oče se je sprva samo smejal, se umikal, skakal vstran in se delal, kot da sva ga res spravila v kot. Midva pa sva postajala vse bolj samozavestna. Mislila sva, da zmagujeva. Bila sva tako ponosna nase, kot da bi ga tisti dan res lahko premagala.

A prav takrat, ko sva že skoraj verjela, da bova zmagala, je ta moj prebrisani oče nekje nenadoma potegnil ven ogromno vodno pištolo.

To ni bilo več podobno tistemu, kar sva imela midva.

Ni bila majhna, lahka, nedolžna igrača.

V tistem trenutku je ta vodna pištola izgledala kot končno orožje glavnega zlobneža.

Še zdaj se spominjam tiste podobe. Oče je stal tam v travi, v roki je imel veliko vodno pištolo, na obrazu pa tisti zadovoljen, malce hudomušen nasmešek, ki je govoril: no, zdaj bosta izvedela, kdo je pravi nasprotnik.

V naslednjem trenutku je pritisnil na sprožilec.

Jaz in moj mlajši brat sva hkrati zakričala in začela bežati, kamor koli sva videla.

Vodni curek je bil močan in hiter, sploh se ga ni dalo primerjati z najinima majhnima vodnima pištolama. Še prej sva se imela za pogumna bojevnika, a v tistem trenutku sva se povsem zlomila. Tekla sva, se smejala, skrila sva se za drevo, potem pa spet pokukala ven, da bi videla, ali »veliki glavni zlobnež« morda še prihaja za nama.

Moj mlajši brat je bil najbolj smešen. Med begom je na ves glas kričal:

»To je goljufanje! Oče goljufa!«

Oče se je ob tem samo še bolj glasno smejal. Namerno je visoko dvignil tisto veliko vodno pištolo in stekel za nama, medtem ko je kričal:

»Bosta položila orožje? No, bosta?«

Spomnim se, da sva tistega popoldneva res bežala pred njim kot dva premagana mala vojaka.

Trava je bila polna najinih stopinj. Oblačila so se nama premočila. Lase sva imela čisto razmršene. Moj mlajši brat je tekel tako hitro, da je skoraj izgubil enega od natikačev. Mama je sprva stala ob robu igrišča in rekla, da ne bo igrala. A ko je videla, da naju oče povsem zaliva z vodo, tudi sama ni več zdržala. Pridružila se nama je, da bi pomagala premagati očeta.

A tudi z mamo nisva mogla premagati tistega velikega zlobneža z vodno pištolo.

Tistega popoldneva smo se zelo na glas smejali.

Ne tako, kot se človek nasmehne na fotografiji. Ne lepo, ne vljudno, ne zadržano. Ampak resnično. Tako, da komaj loviš sapo, te od smeha boli trebuh, majica je mokra, lasje so razmršeni in po nekaj časa nikogar več ne zanima, kdo je zmagal.

Od takrat je minilo veliko let.

Iskreno povedano se iz tistega poletja marsičesa sploh več ne spomnim. Ne vem, kaj smo jedli tisti večer. Ne vem, kaj sem imel oblečeno. Ne spomnim se niti, ali smo tisti teden na koncu šli kam dlje.

A tistega popoldneva se spomnim.

Spomnim se močne sončne svetlobe.

Spomnim se vonja trave.

Spomnim se, kako je moj mlajši brat med tekom kričal.

In spomnim se očeta, ki se je sicer običajno znal obnašati zelo udobno, malce lenobno, a je bil tisti dan z ogromno vodno pištolo v roki lovil naju po travi, kot da je res glavni zlobnež ene igrive bitke.

Kot odrasel človek počasi razumeš, da si otroci pogosto ne zapomnijo tistega, kar mi odrasli mislimo, da je pomembno.

Ne nujno dragega potovanja.

Ne nujno popolnoma organiziranega programa.

Ne nujno tega, da se je vse zgodilo točno tako, kot smo načrtovali.

Včasih si zapomnijo samo povsem običajen popoldan.

To, da oče tisti dan ni nikamor hitel, ampak se je samo želel igrati z njima.

To, da je mama rekla, da ne bo sodelovala, potem pa je vseeno nasmejana stopila v bitko.

To, da sta se ti in tvoj mlajši brat združila, pa vseeno nista mogla premagati očeta, ki je izgledal kot glavni zlobnež.

Za odraslega človeka je to morda samo lenoben popoldan, ko na koncu nismo šli daleč.

Za otroka pa je to morda poletje, ki traja vse življenje.

Zato mi, ko zdaj zagledam to električno vodno pištolo, najprej pride na misel tista travnata bitka izpred mnogih let.

In nehote pomislim:

Če takrat meni in mojemu mlajšemu bratu v rokah ne bi bilo tistih majhnih vodnih pištol, ampak takšna električna vodna pištola, ali bi tisti dan končno imela možnost premagati tistega prebrisanega, velikega zlobneža z vodno pištolo, ki smo ga imenovali oče?

Seveda danes vem, da v resnici sploh ni bilo pomembno, ali sva zmagala ali ne.

Pomembno je bilo, da se je tisto popoldne zgodilo.

Tista trava, tisti smeh, tista mokra, malo kaotična, a vseeno srečna vodna bitka. In tisti oče, ki je na skrivaj potegnil ven veliko vodno pištolo in naju nato zadovoljen lovil z njo v krogu.

Morda se čez mnogo let tudi otroci ne bodo spominjali tega, kako daleč smo jih peljali.

Ampak tistega enega dne, ko smo zares odložili odrasle opravke in se z njimi igrali iz srca.

Če tudi ti letos poleti želiš s svojo družino ustvariti tak spomin, morda sploh ne potrebuješ velikih načrtov.

Morda zadostuje dobra vodna pištola, malo sonca, nekaj smejočih se ljudi in popoldan, iz katerega pozneje nastane zgodba.

 

---